Marko Pascal Rožman: Sam




Prazna cesta, ni več ljudi.
Na ulicah videti je le še zveri.
Tam v temi v parku na klopci sedim.
In rišem dežnik
in pa starko, kako se smeji.

Sam sredi noči zavite v meglo.
Sam brez skrbi ujetih v telo.
Kot dežna kaplja v morju sem jaz,
kot list v vetru,
odnaša me sem ter tja.

Pozno že je zelo, domov jaz odhajam.
Dež počasi preneha in megla izgine.
Zvezde ugašajo in že se dani.
Nov dan je pred mano
in to me skrbi

Sam sredi noči zavite v meglo.
Sam brez skrbi ujetih v telo.
Kot dežna kaplja v morju sem jaz,
kot list v vetru,
odnaša me sem ter tja.

* * *

prazen, pranza, prazno tom
ni  finns inte
več mera
ljudi folk
na ulicah på gatorna
videti je  syns
zveri vilda djur, odjur
tema mörker
klopca bänk
sedim jag sitter
rišem jag ritar, tecknar
starka gammal kvinna
smeji se skrattar
sam, sama ensam
sredi mitt i
zavite  höljd
megla dimma
brez utan
skrbi bekymmer
ujetih fångade
telo kropp
kot som
dežna regn-
kaplja droppe
morje hav
list blad, löv
veter vind
odnaša för i väg
me mig
sem hit
ter och
tja dit
pozno sent
domov hem
odhajam jag beger mig
dež regn
počasi sakta
preneha slutar, avtar
izgine försvinner
zvezda stjärna
ugaša slocknar
se dani det dagas, det gryr
pred framför
mano mig
skrbi bekymrar

Inga kommentarer: